Mirno delovno jutro, dokler ne …

zazvoni telefon in moj “Prosim?”.

Na drugi strani zaslišim moški glas, ki se mi predstavi in v trenutku, ko zaslišim : “Radi bi posneli prispevek o ograji proti polžem…”, pozabim, kako mu je ime. Slab spomin imam za imena. Trudim se, resnično se trudim, da vedno ponovim ime sogovornika, ko se predstavi, da si ga lažje zapomnim. A tokrat je bil šok prevelik.

Prispevek o ograji proti polžem

“Kaj bi želeli?” vprašam. “Snemali? Naredili intervju? Kdaj? Danes ali jutri? Kdo ste že rekli, da ste?” Spet se predstavi, meni pa tudi tokrat njegovo ime ne ostane v glavi.

Poviša se adrenalin

“Bi raje jutri!” Skozi glavo mi šviga nešteto stvari. Kaj bom rekla? Še bolj pa to, kako bom rekla. Se mi bo zatikalo? Bo v pogovoru in razlagi tisti naš koroški polglasnik a, ki ga uporabiš vedno, ko se ti misel zatakne. Polna adrenalina se na trenutek počutim kot polž, ki ob nevarnosti otrpne in se skrči. Če bi imela hišico, bi se najbrž skrila vanjo. Tam bi bila varna.

Naš jutri

Vendar, prišel je naš jutri po bolj slabo prespani noči. Ob rokovanju sem ponovila njegovo ime, zdaj vem, Smiljan je.

Prve besede so hitro presekale vse strahove, ozračje postane sproščeno in nobene potrebe ni, da bi se skrila kot polž v svojo hišico.

Zaščiten vrt

Oče s ponosom razkaže zaščiten vrt pred polži in parcelo, razloži, kaj sta počela z ženo celo lansko leto, kako smo preizkušali vse mogoče, da bi se polžev rešili in končno našli pravo rešitev, ograjo proti polžem. Mami pa oči kar žarijo, ko pove, da bo letos lahko solato nabirala z zavezanimi očmi in rokavic za pobiranje polžev več ne bo potrebovala.

Prestali smo vznemirljivo in zanimivo izkušnjo pred kamero, na vas pa je, da se odločite…. smo za gledat ali ne

Polže smo pol leta trenirali in vzgajali, pa niso želeli čez našo ograjo StopSnails, kar nekaj treninga za pred kamero, vem, da nam ne bi škodilo

A mi smo le StopSnails team in naši polži gredo k sosedu

Pa vaši?

Do naslednjič…. uživajte v pomladi !